Ja, začelo se je pa že dosti prej, v šolskem orkestru, ko smo ugotovili, da smo klapa, da radi skupaj muziciramo in se družimo. Med študijem je to manjkalo, čeprav sva se z violo udeležila marsikaterega žura in po srečnih okoliščinah je viola ostala cela, zgodilo se je tudi, da sem šel inštrument iskat na kraj zločina dan pozneje. Vendar to ni bilo skupno muziciranje in leto dni po moji zaposlitvi, ko se je s študija vrnila večina bivših soorkestrašev, se je ta skupna in skoraj pozabljena želja le uresničila. Spet smo lahko skupaj uživali in se lepo imeli. Kar težko se je sprijazniti, da so od takrat minila štiri desetletja, in hkrati je navdušujoče, da nas ljubezen do glasbe v tej orkestralni obliki ne zapušča in ne popušča, čeprav vse ni vedno tako idilično. V tem času so se zgodile številne prav prijetne pa tudi manj prijetne situacije (sicer brez posledic), od peripetij na gostovanju v Italiji do pozabljene violine na Brolu. Sam pa ne morem mimo izjemno lepe geste našega Boruta, ko mi je v času, ko sem vrnil violo Glasbeni šoli in bil do vratu v dolgovih zaradi nakupa stanovanja, torej res brez možnosti, da si omislim nov inštrument, odstopil svojo violo in dejal »imej jo, dokler boš igral v orkestru«. Zdaj v orkestru igram že večji del svojega življenja in nič ne kaže, da bi se zgodba ljubezni do glasbe ali želja po muziciranju in druženju kmalu končali.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023