»Ena, dva, tri, štiri. Govorim in razumen malo slovensko.«
Sono italiano e abito in Slovenia da ottobre 2020. Sono nato e cresciuto a Gorizia da famiglia calabrese. Si, proprio Gorizia: il confine che non c’è più, Gorizia e Nova Gorica capitali della Cultura Europea nel 2025. Da anni mi sono trapiantato a Trieste: il suo Golfo, il ricordo della Mitteleuropa. Ed eccomi qui ora a Krvavi Potok, sul Carso o Kras: chiamatelo come preferite. Qui a 2 passi dal confine: ma quale confine? A me non interessa molto: mi definisco borderless. Abito in Slovenia, mi dico, mi piacerebbe lavorarci prima o poi e – perchè no – frequentare qualche realtà musicale locale.
»Ena, dva, tri, štiri.« Ma come fare con la lingua? No, non sarà un problema: conosco poche parole di sloveno ma ho imparato a dire i numeri e la musica è matematica! Sin dai tempi della Magna Grecia, con Pitagora e la definizione del tono e della scala musicale e poi il Barocco e il Contrappunto: quanto più una rappresentazione ha una giustificazione matematica, tanto più darà una rappresentazione del Perfetto e quindi ci avvicinerà a Dio! Bach soprattutto, o Vivaldi, oppure Tartini. Non un nome caso quest’ultimo: Tartini e l’anno tartiniano appena trascorso. Non sarò mai sufficientemente grato a chi ha redatto il libretto delle manifestazioni dell’anno tartiniano in cui viene menzionata una Orchestra da Camera di Capodistria. Sono a Portorose e sto leggendo questo libretto aspettando che Salvatore Accardo si esibisca all’Auditorium. Ci sarà sicuramente un sito web e una email per contattare questa Orchestra. Ena, dva, tri, stiri: sono i numeri che mi ripeto mentre il pubblico applaude in piedi Accardo al termine della sua commovente esibizione. Appena ritorno a casa penso a cosa scrivere e spero che mi rispondano.
»Ena, dva, tri, štiri«: è passata una settimana dal concerto. Maja – scoprirò più tardi – mi ha già risposto e Jurij mi ha prontamente inviato alcune parti. Ora Maja mi accoglie alla prima prova e molto cortesemente mi presenta agli orchestrali. Sono pronto per il primo brano da suonare: è in 2/4.
»Ena, dva« Basta che conti, non puoi sbagliare, mi ripeto. Iniziamo a suonare ma c’è qualcosa che non mi torna. Vlado, che ci sta dirigendo, ha appena detto che anziché in 2 studiamo il pezzo lentamente in 4! Povero me! Razumen malo slovensko: l’ho già detto e adesso ne ho la prova. E’ solo una manciata di secondi: il gesto elegante di Vlado nonché il segno bonario del compagno di leggio mi fanno subito capire quale è l’esatto tempo di esecuzione. Ho così avuto conferma di 2 cose: la prima è che devo studiare seriamente sloveno, più di quanto stia facendo attualmente. La seconda è che la musica non ha bisogno di alcun linguaggio. Music does not need any language. Glasba ne potrebuje jezika. E aggiungo, neanche di nessun confine: borderless. Grazie cari orchestrali per avermi accolto nella vostra famiglia. Buon compleanno, Obalni Komorni Orkester.
Prevod:
»Ena, dva, tri, štiri.« Govorim in razumem malo slovensko.«
Sem Italijan in od oktobra 2020 živim v Sloveniji. Rodil sem se v Gorici, kjer sem odraščal v družini s kalabrijskimi koreninami. Da, v Gorici: meje tam ni več, Gorica in Nova Gorica bosta leta 2025 postali Evropska prestolnica kulture. Nato sem se preselil v Trst, že pred leti: njegov Zaliv, spomin na Mitteleuropo. Zdaj pa živim v Krvavem Potoku, na Krasu, sul Carso: imenujte ga, kot vam je ljubše. Tu, le dva koraka od meje, a katere? Na mejo se požvižgam, opredeljujem se kot borderless. Pa si rečem: če že živim v Sloveniji, bi rad prej ali slej tu tudi delal in, zakaj pa ne, sodeloval v kakšni lokalni glasbeni zasedbi.
»Ena, dva, tri, štiri.«
Kako pa se bom znašel z jezikom? Ne, to ne bo problem: slovenskih besed poznam sicer le nekaj, naučil pa sem se šteti in glasba je kot matematika! Vse od starih Grkov, Pitagore in definicije glasbenega tona in lestvice pa do baroka in kontrapunkta je veljalo, da bolj kot ima določena izvedba matematično utemeljitev, bolj predstavlja popolnost in nas približuje Bogu! To še zlasti velja za Bacha, Vivaldija ali Tartinija. Prav slednjega ne omenjam brez razloga: Tartini in nedavno Tartinijevo leto. Nikoli ne bom dovolj hvaležen tistemu, ki je pripravil programsko knjižico s prireditvami v Tartinijevem letu, v kateri je bil omenjen tudi neki Obalni komorni orkester iz Kopra. Ko v portoroškem Avditoriju tako sedim in čakam na koncert Salvatora Accarda, listam programsko knjižico. Prav gotovo sta kje spletna stran ali elektronski naslov, prek katerega bom navezal stik s tem orkestrom, si rečem.
»Ena, dva, tri, štiri«: te številke si ponavljam, ko publika s stoječimi ovacijami ploska Accardu ob koncu njegovega ganljivega nastopa. Čim pridem domov, že razmišljam, kaj naj napišem orkestru, predvsem pa upam, da mi bodo odgovorili.
»Ena, dva, tri, štiri«: od koncerta je minil teden dni. Odpisali so mi že – pozneje izvem, da je bila
to Maja, Jurij pa mi je takoj poslal nekaj partov. In že kmalu me Maja sprejme na prvi vaji in me zelo prijazno predstavi članom orkestra. Pripravljen sem zaigrati že prvo skladbo: napisana je »na 2«.
»Ena, dva.«
Samo štej, ne moreš se zmotiti, si pravim. Začnemo igrati, a mi nekaj ne klapa. Vladi, ki nam dirigira, je ravnokar rekel, da bomo skladbo vadili počasi, »na 4« namesto »na 2«! Ubogi jaz! »Razumem malo slovensko«: to sem že rekel, zdaj pa sem dobil še dokaz. A vse se razreši v nekaj sekundah: Vlado elegantno zamahne, kolega v pultu mi da prijazen znak, in takoj razumem, kateri tempo je pravi. S tem se je potrdilo dvoje: prvič, da se moram začeti resno učiti slovensko, veliko bolj zavzeto, kot se zdaj. In drugič, da glasba ne potrebuje nobenega jezika. Music does not need any language. Sam pa dodajam, da tudi nobene meje ne: je borderless. Hvala, dragi orkestraši, ker ste me sprejeli v vašo družino. Vse najboljše, Obalni komorni orkester.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023