Imela sem to srečo, da sem se z glasbo spoznala že v otroštvu, in ko smo se maja 1983 po nekajletnem premoru spet zbrali in istega leta jeseni spet začeli igrati v orkestru, sem bila nad pobudo navdušena. Neposreden stik z glasbo sem takrat že močno pogrešala, pogrešala pa sem tudi stare prijatelje iz šolskega orkestra, s katerimi sem odraščala in na katere me je vezalo nešteto lepih spominov. Takrat si nisem niti približno predstavljala, da bo zgodba Obalnega komornega orkestra vseh naslednjih 40 let tako močno prisotna v mojem življenju. Igrati v orkestru je posebna izkušnja. V njem si ena od mnogih niti, ki samo skupaj lahko tkejo žlahtno tkanino skladbe. Tesno si povezan z vsemi drugimi, prilagajati se moraš, poslušati, slediti, sodelovati, ukloniti se moraš skupni igri. Na koncu te glasba bogato nagradi. Pa seveda ne gre samo za glasbo, vedno gre tudi za ljudi. Pisana druščina tako različnih poklicev, različne starosti, različnih pogledov, hotenj … z eno veliko skupno ljubeznijo: glasbo. Lepo je deliti skupna doživetja ob glasbi, lepo pa se je tudi čisto preprosto družiti. V letih se je za pulti orkestra zvrstilo že ogromno srčnih ljudi. Nekateri so igrali le kratek čas, mnogi so ostali več let, dokler jih niso življenjske poti odpeljale drugam, nekaj jih je odšlo za zmeraj in te še posebej močno pogrešam. Nekaj pa nas je »starih borcev«, ki smo tu od vsega začetka. Zame so tisti trenutki po vaji v sproščenem pomenku s kolegi iz orkestra ob kozarcu piva in kosu pice prav tako pomembni kot koncerti in priprave nanje. Povezuje nas ogromno skupnih ur napornih vaj, uspešnih nastopov (priznam, tudi kakšen manjši spodrsljaj je bil vmes) in vseh mogočih dogodivščin, ki so se nam pripetile spotoma – mnoge nas še zdaj spravljajo v smeh! V vseh teh letih smo sodelovali z vrsto izvrstnih glasbenikov, jih občudovali, se od njih učili in mnoge od njih spoznavali tudi čisto osebno po človeški plati. Neprecenljiva srečanja! In spodbudne besede z njihove strani so nam tako dobro dele! Čeprav nam mnogokrat zmanjka znanja in izkušenj, prsti ne ubogajo in roke nas, ljubiteljskih glasbenikov, niso tako spretne, v zameno za svoje pomanjkljivosti glasbi vselej prepustimo vsa naša srca in vedno igramo, kakor pač najbolje znamo in zmoremo. V življenju se nam dogaja marsikaj. Glasba ima to čudežno moč, da gladi grobe grbine, razčesava vozle, blaži bolečine, celi rane, zapolnjuje praznine … Zato sem neizmerno hvaležna, da je ostala vsa ta leta moja sopotnica.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023