Obalni komorni orkester je neločljiv sestavni del mojega življenja, v njem neprekinjeno igram violo že od leta 1989, torej od njegove sedme sezone. V njem je igrala moja mama, Olga Kramer, v njem sem spoznal svojo življenjsko sopotnico Mito in v njem je kratek čas igrala tudi najina hči Eva. Stalna udeležba v ansamblu predstavlja obvezo, vestno udeleževanje vaj, nastopov in drugih aktivnosti, potrebnih za gladko delovanje takega sestava. Ritmu orkestra so podrejene moje ostale prostočasne dejavnosti in marsikdaj se je treba čemu odreči. Ko se vprašam, iz česa črpam energijo in voljo, ki je potrebna za vse to, je odgovor na dlani: vse to poganja ljubezen do glasbe in še posebej ljubezen do inštrumenta – do tega kosa lesa, ki lahko človeka popelje v druge svetove, izven sebe. Ta ljubezen je nezavedno vznikala od časa, ko sem v nižji glasbeni šoli v Kopru svojemu profesorju Borutu Logarju kodral živce z nikoli do konca pripravljenimi etudami, pa mu je kljub temu uspelo, da mi je vcepil disciplino tehnike in odnos do interpretacije. Vznikala je v rosnih letih, ko so mi bile vsakodnevne vaje odveč in sem želel kar odnehati, pa mi mama ni pustila. Poglabljala se je v letih, ko sem med študijem fizike izpopolnjeval igranje viole na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (nižja stopnja) najprej pri profesorju Marjanu Karuzi, nato pa še pri profesorju Marku Bitežniku, pri katerih sem se izpopolnjeval še štiri leta, saj sem ugotovil, da samo igranje na petkovih vajah ne bo zadoščalo za vzdrževanje dobre godalne forme. V tem času sem študij inštrumenta dojemal zreleje in od obeh izvrstnih pedagogov ogromno pridobil. Ljubezen je rasla z leti muziciranja s kolegi v orkestru, s sodelovanjem v mnogih večjih in manjših zasedbah znotraj in zunaj orkestra, s tkanjem prijateljskih vezi z mnogimi glasbenimi kolegi, ki smo si lahko po karakterju različni, veže pa nas nerazložljivo pretanjena pripadnost orkestrski skupnosti. Glasbeno okolje, v katerem sem odrastel, sem od vedno čutil kot zelo vključujoče. V nižji glasbeni šoli v Kopru sem se počutil varno, domače, tako na urah violine in teorije kot v šolskem orkestru. Zaradi povabila profesorja Logarja, da se pridružim ‚velikemu‘ orkestru, sem se čutil počaščenega in sem se brez pomislekov v 10. razredu začel učiti violo. Še največ težav mi je povzročal novi ključ – spominjam se, kako sem še celo leto preračunaval vse note na tisti H, ki sem ga kot prvi ton zaigral na svoji novi violi. Enkrat proti koncu leta sem se domislil, da bi bilo branje not verjetno lažje, če ponotranjim tiste, ki se igrajo po praznih strunah. Možnost, da si se v tistih časih lahko inštrumenta učil celih deset let, je bila izvrstna, nadaljnje redno sodelovanje v orkestru pa nadvse dobrodošlo. Vedno me je privlačilo tudi petje, zato sem se sredi devetdesetih pridružil pevskemu zboru MePZ Obala. V tem času sem nekaj let obiskoval tudi ure solopetja pri profesorici Tanji Grlica, vendar sva soglasno ugotovila, da v karieri solopevca nimam prihodnosti. Kljub temu sem z zborom zelo rad prepeval in nasploh užival v nekoliko drugačni dinamiki zborovskega življenja. Žal sta oba ansambla redno vadila ob petkih zvečer in v najboljšem primeru bi bil prisoten na polovici vaj orkestra ali zbora, dejansko pa sem moral kak petek tudi izpustiti. Takratni dirigent Obale Ambrož Čopi me je zato postavil pred izbiro: bistveno večja udeležba na vajah zbora ali konec prepevanja … prevladali sta ljubezen do inštrumenta in pripadnost orkestru. Pri igranju v orkestru sem vedno užival in vsak program mi je bil po svoje ljub. Morda v vseh letih le ene ali dveh skladb nisem igral z veseljem. Zanimivo mi je bilo tudi izkusiti različne pristope vodenja naših štirih stalnih dirigentov. Pod vodstvom Boruta Logarja smo utrjevali programe celo leto ali pa še dlje in na koncertih smo bili navadno odlično pripravljeni. Melodije, ki smo jih naštudirali takrat, bodo za vedno trdno zasidrane v naših prstih. To obdobje je zaznamovalo veliko potovanj in sodelovanj z drugimi orkestri. Pri Marku Vatovcu smo prvič preizkusili simfonično zasedbo in veliko sodelovali s pevci, tudi s popularne scene. V posebno lepem spominu mi je ostal projekt snemanja zgoščenke Vlada Batiste Over the rainbow, ko je z nami pela Alenka Godec, igrali pa smo tudi s Faraoni, Terezo Kesovijo, Oliverjem Dragojevićem in drugimi. Aleksandar Spasić nas je popeljal v svet opernih arij in ob svojem natančnem in zahtevnem vodenju dvignil glasbeni izraz orkestra na novo raven. Iz tega obdobja se rad spominjam nastopov na festivalu OFF v Izoli ter izvajanja odličnega Divertimenta skladatelja in takrat člana orkestra Gala Hartmana. Iz obdobja Patrika Grebla se najbolj spominjam sproščenosti in raznovrstnosti popularnih projektov. Od ‚ruralnih turnej‘ po podeželju in gostovanj po Avstriji s triom Eroica Aromatica, pa do gala koncerta s Heleno Blagne, ki se je na odru ljubljanske Opere začel brez dirigenta, saj je v tistem trenutku še vodil drug glasbeni dogodek v Cankarjevem domu. Vsa ta raznolikost glasbenih izkušenj mi je obogatila življenje. Za to sem hvaležen v prvi vrsti mami, saj me je uvedla v ta svet glasbe, ki ga je tudi sama imela zelo rada, in me z njej lastno vztrajnostjo privedla do zaključka šolanja. Hvaležen sem moji ljubi Miti, s katero sem lep del te poti prehodil skupaj, tako da sva se sčasoma popolnoma uglasila. Hvaležen sem profesorju Logarju in drugim glasbenim pedagogom za globoko predanost poslanstvu, da mladim omogočijo vstop v svet glasbe. Hvaležen sem vsem našim dirigentom, stalnim in tudi priložnostnim, da so se tako osebno predali svojim vlogam in pustili košček sebe v tkivu našega orkestra. Hvaležen sem prav vsem kolegom in prijateljem iz orkestra, še prav posebej pa našim neutrudnim članicam upravnega odbora, ki z vso zavzetostjo vztrajajo pri tem plemenitem druženju. Vsem čestitam ob jubileju ter želim še mnogo let uspešnega muziciranja.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023