Ob misli na Obalni komorni orkester se vedno zavem, kakšno srečo imam, da sem lahko del te zgodbe že četrto leto zapored. V izjemno čast mi je, da lahko sodelujem v orkestru, ki mi daje priložnost za poustvarjanje glasbe v družbi odličnih glasbenikov, stalnih in tudi projektnih članov ansambla. Ljubezen do glasbe me spremlja že od otroških let, ko sem se v glasbeni šoli najprej učila igrati klavir, ta pa se je še poglobila, ko sem začela igrati violino. Spomnim se, kako radi sva s sestro, ki se je šolala na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani, vsak mesec hodili v Cankarjev dom na abonmajske koncerte sestava Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Od takrat sem si vedno želela tudi sama sodelovati pri klasični orkestrski igri. Včlanitev v Obalni komorni orkester sta mi predlagali učiteljica violine in prijateljica Nika, s katero sem tudi prvič prišla na petkovo vajo. Kljub študiju in drugim aktivnostim, ki prepletajo moj urnik, mi je ob petkih zvečer vedno lepo preživeti čas v Bertokih ob ustvarjanju glasbe z drugimi orkestraši, tu pa tam (če nisem preveč utrujena) tudi ob koščku pice. Lepo je, ko glasba združuje in povezuje ljudi, tako orkestraše kot tudi poslušalce. Zato sem hvaležna vsem tistim, ki so zaslužni za ustanovitev Obalnega komornega orkestra in so prispevali k njegovemu delovanju okroglih 40 let. Se že veselim vseh prihajajočih vaj, koncertov, skupnih druženj in potovanj.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023