K orkestru sem pristopila že kot gimnazijka, pred tem sem igrala v šolskem orkestru. To, da nas je profesor Logar povabil k sodelovanju, je bila za nas posebna čast. Kot bi šlo za trenerjevo potrditev, da smo po dolgih letih vežbanja končno zreli za igranje v prvi ligi. Spomnim se, da so naju s prijateljico Sandro sprva posedli v zadnji pult druge violine. In ko naju je nekoč v šali vprašal prijatelj, ali sva v orkestru zadnji violini, sva mu lahko le kislo pritrdili. Na začetku so se mi kolegi zdeli odrasli, ne katere sem celo vikala, a generacijske razlike niso bile nikoli ovira. K dobremu vzdušju in povezanosti so tedaj, vsak na svoj način, pripomogli tudi odlični dirigenti: Borut Logar, Marko Vatovec in Aleksandar Spasić. Leta so tekla in počasi sem si tudi sama ustvarila družino. Ko sem se po porodniškem dopustu vrnila, so me kolegi na občnem zboru imenovali za tajnico upravnega odbora društva. Funkcijo sem po spletu okoliščin opravljala daljše obdobje in se ji posvetila z vso vnemo. S predsednico Ireno Lovšin in blagajničarko Ireno Batista smo izkoristile vsak prosti trenutek za izmenjavo mnenj in koordinacijo obveznosti. Ko se je našemu povabilu za vodenje orkestra pred dobrim desetletjem odzval Patrik Greblo, domačin, a obenem uveljavljen slovenski dirigent, se je seznam koncertov še podaljšal. Njegova filozofija, da naše delo in glasbo predstavimo tudi širši javnosti, se je izkazala za pravo potezo. Nastope smo iz koncertnih dvoran tako ponesli tudi na podeželje, obenem pa nastopali tudi na uglednih prizoriščih doma in v tujini. Našo samozavest je še dodatno krepil prof. Primož Novšak, izjemen violinist, tedaj že v pokoju, ki smo mu brez pomislekov zaupali mesto koncertnega mojstra. Poleg obveščanja članov o urnikih vaj je moje delo obsegalo tudi najrazličnejšo koordinacijo. Poseben izziv pa je predstavljala organizacija koncertov in gostovanj. Kakšne pol ure pred koncertom, ko so se kolegi preoblačili in urejali za nastop, sem navadno imela največ dela. Na vhodu sem pogosto pričakala predstavnike občine in novinarje, izmenjala še zadnje napotke s fotografom Ljubom, od cvetličarke večkrat prevzemala šopke za nastopajoče in reševala še zadnje zagate z vstopnicami. Šele ko so se vsi posedli, se mi je posvetilo, da bo najbrž dobro, če stečem h kolegom za zaveso. Tam sem zadnji hip pograbila violino in se v povorki odpravila na oder. Spomnim se, kako sem nekoč ob prihodu na sceno z grozo opazila, da imam obute rumene superge (to je bilo še v časih, ko te niso bile tako popularne). V zadregi sem jih prekrila s koncertnim črnim krilom. Pod krilo sem potem nekako skotalila tudi salonarje, ki sem jih med generalko brezskrbno odložila poleg dirigentovega stojala. Tudi med nastopom nisem mogla iz svoje kože: z očmi sem pogosto švigala po dvorani in preverjala, ali so predstavniki medijev in posebni gostje zasedli rezervirana mesta. Z očesnim kontaktom sem bila pogosto povezana s predstavnicami ZKD MOK in JSKD OI Koper, ki nam že vsa leta stojijo ob strani, pa z našo dolgoletno moderatorko, sijajno Natašo Benčič, ki je v dvorani sedela med občinstvom in s katero sva pogosto komunicirali z obrazno mimiko. Tajniški duh v meni ni popustil vse do konca koncerta, ko so bili na vrsti šopki za soliste in dirigenta: ali jih bodo hostese izročile pravim osebam, ob pravem času? Seveda so jih, pa tudi vse drugo je večinoma steklo brezhibno. Tudi po zaslugi nekaterih kolegov in dirigenta, na katere sem se lahko vedno zanesla. Različnih sestankov in telefonskih pogovorov je bilo vsako sezono veliko, da odposlanih dopisov niti ne omenjam. Ker sem se pod elektronskimi sporočili pogosto podpisovala kar samo z imenom in začetnicami orkestra, mi še danes številni rečejo kar Maja OKO. Tudi sicer drži, da mora imeti tajnik kulturnega društva izostreno oko in dobra ušesa. Imeti mora posluh za želje in potrebe članov, biti v nenehnem stiku z odborom in dirigentom ter seveda dosledno komunicirati z zunanjo javnostjo. Seveda pa je poleg oči in ušes za takšno funkcijo pomembno predvsem srce – da svoje poslanstvo opravljaš predano, vestno in z neskončno ljubeznijo do igranja v Obalnem komornem orkestru.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023