MARKO VATOVEC se je rodil v Kopru. Tam so se začeli tudi njegovi prvi glasbeni koraki. Po zaključeni Gimnaziji, kjer ga je za zborovsko petje navdušil Mirko Slosar, je sledil študij glasbe na takratni Pedagoški akademiji v Ljubljani, na oddelku za glasbeni pouk in zborovodstvo. Zborovodske predmete je poslušal pri prof. Lojzetu Lebiču. Po opravljeni diplomi je študij nadaljeval na oddelku za glasbeno pedagogiko ljubljanske Akademije za glasbo, kjer je dirigiranje najprej predaval prof. Janez Bole. Na glasbeni pedagogiki je diplomiral pod mentorstvom dr. Mirka Cudermana in za diplomski koncert prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. Temu sta sledila še študij in diploma na oddelku za dirigiranje, v razredu Antona Nanuta. Že med študijem se je izpopolnjeval na različnih mojstrskih tečajih, na Dunaju, v Milanu in Namurju pri dirigentih, kot so Eric Ericson, Frieder Bernius in Julius Kalmar. Svojo profesionalno pot je začel kot dirigent asistent pri Slovenskem komornem zboru (Zbor Slovenske filharmonije). Sledila je zaposlitev na Akademiji za glasbo kjer še vedno poučuje zborovsko dirigiranje in zborovsko petje. V njegovem razredu je diplomiralo že več izvrstnih slovenskih zborovskih dirigentov, kot so Sebastjan Vrhovnik, Martina Batič, Jerica Bukovec, Helena Buhvald Gorenšek, Alenka Podpečan in drugi. Dirigiral in vodil je različne ansamble, bil eden ustanoviteljev srednješolskega zbora Veter, redno je sodeloval s Slovenskim komornim zborom, zborom Mimas, Vox Europae, zborom Kosovske filharmonije, orkestrom Slovenskih solistov, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestrom in zborom Slovenske filharmonije, vodil je Obalni komorni in simfonični orkester. Deluje tudi kot član različnih tekmovalnih žirij in predavatelj na nacionalnih in mednarodnih simpozijih. V svojem dolgoletnem umetniškem delovanju je krstno izvedel in bil pobudnik za nastanek vrste slovenskih zborovskih in vokalno-instrumentalnih del.
Vir: https://www.ag.uni-lj.si/zaposleni/109
Neprecenljivo umetniško telo
Obalni komorni orkester sem prevzel za tem, ko ga je dolga leta vodil njegov ustanovitelj in spiritus agens Borut Logar. Kako je do tega prišlo, se pravzaprav ne spomnim več. Vem samo, da sem bil počaščen, da so se spomnili name, in pa vesel, ker bom imel nekaj več prakse pri delu z orkestrom, saj sem v tistem času svojega delovanja to zelo pogrešal in si tovrstnega dirigiranja tudi zelo želel. Delo sem zastavil dokaj ambiciozno, saj drugače verjetno sploh ne znam. Zamislil sem si koncertno sezono z vsaj dvema novima programoma in raznoliko literaturo. Orkester si je takrat sicer želel novih izzivov, a vseeno so bili tisti, ki si jih je včasih zamislil Vatovec, nekoliko robni, predvsem pa so zahtevali tudi precej organizacijskega angažmaja. Pri tem sta se vedno izjemno odrezali obe Ireni, Irena Lovšin in Irena Batista, tudi Maja Šavle je bila vedno na razpolago. Pa tudi vsi drugi, nepogrešljivi za delovanje takega orkestra. Takratni koncertni mojster Božo Petrač s svojo umirjenostjo in modrimi programskimi nasveti, Borut Logar, ki je iz ozadja bdel nad delom orkestra in po potrebi tudi priskočil na pomoč pri organizaciji kakšnega koncerta in še kdo. Skupaj smo tako organizirali kar nekaj koncertov, ki se jih rad in z veseljem spominjam. Pri srcu so mi ostali izvedba Mozartovega Rekvijema v piranski stolnici Sv. Jurija skupaj s Slovenskim komornim zborom, Pergolesijeva Stabat mater s solistkama Andrejo Zakonjšek in Barbaro Kozelj, Beethovnova 3. simfonija v portoroškem Avditoriju, novoletni simfonični koncerti v polni dvorani Bonifika in še mnogo drugih. Uspešno smo k sodelovanju privabili tudi profesionalne glasbenike, ki so takrat delovali na obalnih glasbenih šolah, priložnost pa so kot solisti dobili tudi mladi, obetavni glasbeniki. Ko se takole oziram nazaj, šele prav vidim, kako bogato je bilo tisto obdobje. V spominu so mi ostale tudi vožnje iz Ljubljane in nazaj ter mnogo zanimivih debat s teh voženj. Pa seveda sopotniki Jure, Mita, Marko, Matej, Dragana … No, spomnim se tudi praznih sedežev na začetku vaje in obveznega vsaj petnajstminutnega zamujanja na vajo. Ampak do obveznega druženja po vajah je bilo vse pozabljeno. Vedno sem gojil posebno spoštovanje do sodelujočih pri orkestru, saj so za vaje žrtvovali svoj prosti čas, ki bi bil lahko namenjen tudi čemu drugemu. Vse naše skupno delovanje je preveval tak topel občutek domačnosti, pripadnosti in povezanosti, ki je izhajala iz ljubezni do glasbe in skupnega muziciranja. In prav ta ljubezen do glasbe je tisti prvinski vzgib, zaradi katerega Obalni komorni orkester deluje vsa ta leta in bo, tako verjamem, deloval še dolgo. Upam le, da bo dragocenost njegovega delovanja znalo prepoznati tudi okolje, predvsem pa odločevalci, ki s svojimi potezami vplivajo na kulturno podobo obalnih mest. Gre namreč za neprecenljivo umetniško telo, ki pa je po svoji naravi zelo krhko in ga lahko nekaj slabih odločitev hitro pripelje do roba obstoja. Iskreno si želim, da do takih črnih scenarijev ne bi prišlo in da nas bodo naši dragi orkestraši še dolgo razveseljevali s svojim muziciranjem. Dragi Obalni komorni orkester, želim vam vse najboljše. Vivat, crescat, floreat!
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023