Kar neverjetno se mi zdi, da se moje življenje že skoraj 40 let prepleta z delovanjem našega Obalnega komornega orkestra. Šele ko v mislih prevrtim to dolgo obdobje, se zavem, kako močno je sodelovanje v orkestru vplivalo name in me oblikovalo že od najstniških let dalje. Prva leta sem orkester kot radovedna učenka in čelistka v godalnem orkestru Glasbene šole Koper spremljala iz občinstva. Takrat se mi je umetniška raven odraslih izvajalcev zdela nedosegljivo visoka. Kako sem bila počaščena, a hkrati tudi malo prestrašena, ko je le nekaj let pozneje prof. Borut Logar k sodelovanju povabil »podmladek« in sem že kmalu zatem z orkestrom prvič stopila na oder v Koprskem muzeju. V svojih vihravih letih, ko sem imela tipičen občutek, da me na tem svetu nihče ne razume, sem se nenadoma znašla v pisani druščini odraslih ljudi najrazličnejših poklicev ali študijev, ki so se v prostem času z veseljem posvečali glasbi in to veselje širili okrog sebe. Sprejeli so me s spodbudnim nasmehom, kar naenkrat ni bila več pomembna ne starost ne nezrelost, za pulti smo bili vsi enaki, vsi smo si prizadevali za čim večjo ubranost in čim boljšo izvedbo koncerta. Z vstopom v orkester se mi je odprl čisto nov svet. Koncerti se niso končali z zadnjim dodatkom in aplavzom, sledili so še proslavljanje, pojedina, druženje. Kar naenkrat se mi ni bilo več treba vračati domov ob vnaprej določeni uri, tako da sem včasih hišna vrata odklepala šele ob svitu. Nepozabni so naši pikniki ob koncu sezon, ponočevanja na gostovanjih in intenzivnih vajah, igranje na porokah naših članov, izvajanje priložnostnih rap napevov. In žal so neponovljive naše prednovoletne »vaje«, na katerih je taktirko z veliko vneme vihtel zdaj že pokojni Niko, mi pa smo v veselem in sproščenem vzdušju pozno v noč preigravali njegove priredbe znanih in manj znanih melodij. Tako so se med nami stalno krepile vezi in še bolj kot vsi koncerti in slavnostne prireditve so meni osebno najdragocenejša v orkestru sklenjena prijateljstva. Družili smo se tudi med študijem in pozneje bivanjem v Ljubljani ali drugod, in ta navezanost traja še danes, ne glede na to, kam so nas medtem zanesle poti. Na prijatelje iz orkestra sem se lahko oprla tudi v najtežjih trenutkih, z njimi premlevala svoje dvome in skrbi, pri njih poiskala tolažbo in solze prelila v smeh. V Ljubljani so mi bila vedno odprta vrata Jankovega doma, z njegovo družino smo skupaj preživeli ogromno lepih trenutkov. Irenina telefonska številka je vedno dosegljiva za nasvet in pomoč v urgentnih in tudi manj urgentnih situacijah. S Katjo in Majo se povezujemo tudi poklicno. S Sandro in Sidonijo smo obdržale stike na daljavo in po vseh letih in kilometrih med nami je dovolj le namig, da se nasmejemo ob spominu na katero od skupnih dogodivščin. In še bi lahko naštevala, saj me prav na vsakogar vežejo posebni, prijetni spomini. V spominu so mi ostali tudi številni raznovrstni koncerti, ki smo jih nanizali v štirih desetletjih delovanja, a prav posebej se mi je usidrala v srce izvedba Mozartovega Rekvijema v Piranski stolnici v jubilejnem letu 2000. Veličasten ambient, nabito polna stolnica in čudovit poletni večer, v katerem pa se je prav med koncertom razbesnela nevihta. Blisk, grom, izpad elektrike, tema – Diesirae, kot je naslov enega od stavkov. Ne vem, ali je to imelo kakšen globlji pomen, a se je vse dobro izteklo. Zame še posebej, saj je ob meni v pultu sedel pomožni čelist Peter, naš nekdanji solist, ki je nekaj let zatem postal moj mož. Še skoraj dve desetletji pozneje pa se nam je v orkestru pridružila najina hči Nika, enkrat med violinami, drugič med čeli, kar mi je bilo v velik ponos in hkrati je bila to zame spet nova spodbuda za sodelovanje v tem edinstvenem glasbenem sestavu. Tako se je kljub temu, da sem zaradi osebnih, študijskih ali poklicnih okoliščin preskočila marsikatero orkestralno sezono, vsakič zgodil nek zasuk in mojo pot spet usmeril nazaj v Obalni komorni orkester, ki mi že dobrih 35 let po bolj ali manj razburkanih obdobjih odsotnosti vedno predstavlja varen pristan, v katerem se počutim sprejeta in kjer me poleg stola in not na pultu vselej pričakajo še veliko pomembnejši prijazni nasmehi in topli pogledi dolgoletnih prijateljev.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023