Orkestru sem se pridružila leta 2018, ko sem prestopila v življenje študentke in naenkrat ostala brez strukturiranega pouka violine, ki sem ga bila deležna prejšnjih 12 let. Vaje v petek zvečer so bile zame prepotreben oddih od študijskih obveznosti, polnile so mi dušo, omogočale druženje z ljubiteljskimi glasbeniki vseh starosti in me nasploh prepričale, da boljšega orkestra na tem svetu pač ni (v vsaki šali je nekaj resnice)! Med moje najlepše spomine sodijo (vrstni red je naključen): turneja po podeželju (čeprav je bilo težko najti parkirno mesto), poslušanje negodovanja soorkestrašev nad njihovimi otroki (starimi toliko, kot sem jaz) (in strinjanje z njihovim negodovanjem) ter igranje skladbe Plink, Plank, Plunk na novoletnem koncertu 2019 (nikoli nisem bila tako navdušena nad pizzicatom kot takrat). Tudi če sem včasih morala izpustiti kakšno vajo (ali dve … mogoče tri), sem bila vedno sprejeta z razumevanjem – ali pa razočaranih pogledov preprosto nisem videla, ne vem, včasih sem očala pozabila doma; na to mesto sodi tudi opravičilo za zgrešene note na teh vajah. Prišla so obdobja, ko sem morala sodelovanje zaradi študijskih izmenjav ali obveznosti na fakulteti v Ljubljani začasno prekiniti, a vsakič komaj čakam, da se orkestru spet pridružim in sem iskreno ponosna, da sem lahko del vsaj majhnega deleža zgodovine OKO!
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023