PATRIK GREBLO, slovenski dirigent, aranžer in skladatelj, je leta 1995 zaključil študij kompozicije in aranžiranja na prestižnem Berklee College of Music v Bostonu. V dirigiranju se je izpopolnjeval pri Georgeu Monseurju in Georgeu Pehlivanianu. Uveljavil se je kot vsestranski avtor in soavtor več kot 300 glasbenih del, ki obsegajo popevke, scensko glasbo in instrumentalna dela za raznolike zasedbe. Njegove skladbe so prejele številne nagrade doma in v tujini, med drugim tudi na festivalu Slovenska popevka, in sicer leta 2006 za skladbo Belo nebo (Anika Horvat), leta 2008 za Šopek maka (Anže Dežan) ter leta 2010 za Otok ljubezni (Darja Švajger). Svojo poklicno pot je začel na RTV Slovenija kot novinar, voditelj in urednik, nato pa kot glasbeni in programski vodja založbe Helidon. Med letoma 2004 in 2008 je vodil kulturno-kongresni center Avditorij Portorož. Od leta 1996 deluje kot samostojni ustvarjalec na področju glasbene, televizijske in prireditvene produkcije. Je ustanovitelj, aranžer in producent vokalnega tria Eroika, ter avtor ali glasbeni vodja številnih glasbeno-scenskih predstav (Juri Muri v Afriki, Mala prodajalna groze, Avenija Q, Besede ljubezni), televizijskih oddaj (Povabilo na ples, Zlatolaska, Zvezde pojejo, Parada), državnih proslav in spektaklov doma in v tujini, kot denimo muzikal Mamma mia!, projekt 2Cellos s simfoničnim orkestrom idr. Med letoma 2012 in 2018 je vodil organizacijsko enoto Glasbena produkcija RTV Slovenija, nato pa je kot glasbeni vodja orkestrskih projektov nadaljeval svoje delo znotraj RTV hiše. Je dolgoletni predsednik Odbora za zaščito avtorskih pravic SAZAS in član Društva slovenskih skladateljev.
Vir: https://www.sng-mb.si/person/patrik-greblo/
Comunque vada a finire, sarà un successo!
Desetletje sodelovanja z Obalnim komornim orkestrom, ki se je začelo s povabilom k vodenju novo letnega koncerta decembra 2011, me navdaja z zadovoljstvom in veliko hvaležnostjo. Zadovoljen sem, ker menim, da nam je delovanje Obalnega komornega orkestra uspelo približati nekoliko širšemu krogu občinstva, tudi tistim prebivalcem Slovenske Istre, ki za obstoj orkestra v domačem okolju niso vedeli, ali pa jih OKO prej ni uspel programsko nagovoriti. Hvaležen pa sem za zaupanje in pogum vodstva orkestra, ki si je tistega leta 2011 upalo povabiti ravno mene, dirigenta zabavne glasbe, in s tako potezo v glasbeno precej konvencionalnem okolju tudi veliko tvegalo. Tu bi se tako najprej rad zahvalil predsedstvu orkestra – Ireni Cetin Lovšin, Maji Blaškovič Šavle in Ireni Batista. O uspehu tistega prvega novoletnega programa s splošno priljubljenim repertoarjem ni nihče dvomil. A za to, da je enkratno sodelovanje preraslo v desetletje, gre zahvala mnogim. Najprej prijatelju Primožu Novšaku. Vrhunskemu univerzitetnemu profesorju violine in dolgoletnemu koncertnemu mojstru enega najbolj uglednih svetovnih orkestrov, švicarskega Tonhalle orkestra iz Zuricha, gre moja iskrena zahvala, da je sprejel povabilo in skoraj desetletje predano sodeloval na vajah in koncertih našega Obalnega orkestra. Vesel sem, da so bili člani orkestra tako lahko deležni tudi najkakovostnejše pedagoške strokovne podpore. Nadvse poučno pa je bilo tudi zame, saj je Primož nesebično delil bogate izkušnje in anekdote iz dolgoletnega dela z glasbeniki svetovnega kova. V orkestru sem se vedno počutil izjemno lepo in nikoli nisem imel težav, saj so odnosi med jedrnimi člani orkestra skoraj družinski. Da pa sem se lahko tudi glasbeno počutil udobno, je bilo zelo pomembno, da je bil orkester naklonjen tudi moji glasbeni govorici, torej glasbenemu svetu, ki mu pripadam. Tu bi se še posebej rad zahvalil pred kratkim preminulemu članu orkestra, Niku Peršiču, ki je bil v OKO-ju najbrž moj največji podpornik, saj se je tudi sam ukvarjal s pisanjem zabavnejše zvrsti glasbe, ki ne najde vedno z lahkoto poti do ustrezne in spoštljive izvedbe. Nadalje gre zahvala Galu Hartmanu, da smo lahko koncertne programe večkrat obogatili z novi tetami. Njegova glasbena govorica mi je prav tako blizu in je sovpadala s programsko strategijo, ki smo jo izvajali precej intuitivno – širiti krog poslušalcev in še bolj opozoriti na delovanje Obalnega komornega orkestra v Slovenski Istri. Vesel sem, da nam je to tudi uspelo, in to ne samo na osrednjih odrih matične občine Koper, kjer smo redno muzicirali. Prejeli smo številna povabila in nastopili v mnogih razprodanih dvoranah ob najrazličnejših uglednih priložnostih. Od poprej še neosvojenega Novoletnega koncerta Avditorija Portorož, do državnih proslav, koncertov s pevci od ljubljanske Opere do Unionske dvorane, turneje po Avstriji in drugih odličnih prizorišč. A naj mi bo dovoljeno priznati, da so me najbolj osrečevali nastopi pred domačim občinstvom, pred našimi ljudmi. Nadvse sem užival na OKO-jevih ruralnih turnejah – gostovanjih po vaseh koprskega podeželja. Ponekod se je celo izkazalo, da pri njih tovrstnega orkestrskega muziciranja še nikoli ni bilo. To se mi zdi pa nekaj najlepšega, pravo poslanstvo orkestra, ki bi ga morali iz vajati tudi v prihodnje. In vedno znova, polni novih izkušenj, smo se vračali v »matično luko«, v Bertoke, v svojo vadbeno sobico, ki nam jo daje na voljo bertoška krajevna skupnost, za kar smo neizmerno hvaležni, in v svoj kotiček v matični gostilni Kortina, kjer OKOjevci po vsaki vaji ali nastopu predebatiramo nastale probleme, si natočimo čistega vina in si na koncu vendarle priznamo, da morda pa res ni tako slabo, kot se nam je zdelo.
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023