V tistem letu, v letu 1983, ko je bil ustanovljen Obalni komorni orkester, sem jaz bila daleč od obale in redno zaposlena v Ljubljani kot članica Simfonikov RTV Slovenija. Prav to leto je bilo prekrasno leto na moji osebni in karierni poti, polno potrditev o pravih življenjskih izbirah, polno priložnosti in radosti. Vlado se je ravno vrnil s služenja vojaškega roka, Maja in Sanja sta bili vir moje neskončne energije in veselja, po drugem porodniškem dopustu sem se rada vrnila k delu v orkestru. Takrat je bil orkester v odlični formi, šef dirigent maestro Anton Nanut pa briljanten na odru in v sklepanju sijajnih gostovanj in turnej po Evropi in Ameriki. Leta 1983 so bili nepozabni koncerti v sloviti dvorani Carnegie Hall v New Yorku, Roy Thompson v Torontu, v Gallusovi dvorani v Ljubljani … Zdelo se mi je, da si ne bom v življenju nikoli želela nič spremeniti. Pa ni bilo tako. Leta 1990 sem v nekem prelomnem osebnem trenutku zamenjala delovno okolje in postala članica Slovenske filharmonije. Živela sem svoje najslajše glasbene sanje, koncerte z mnogimi uglednimi dirigenti (L. Hager, N. Aleksejev, S. Wislocki, H. Haenschen …) in programi z veličastnimi simfoničnimi stvaritvami H. Berlioza, L. van Beethovna, G. Mahlerja, R. Straussa in drugih. Vsak teden dva koncerta – kakšno razkošje zvoka in vrtinec emocij! V tistih letih me je prevzela tudi strast do pedagoškega dela. Z Vladom sva ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, se predajala idejnemu in izvedbenemu vodenju ustanove, podjetništvo se je vrinilo v najino vsakodnevno življenje. Leta 2000 sem se zaradi obsežnega dela na šoli, ki se je hitro razvijala in rasla, tako kot sva se razvijala midva, popolnoma predala pedagoškemu delu. V orkestrih sem igrala le še občasno kot substitutka. Ob tem sem vedno osrečujoče zaživela, to je bila moja profesionalna »zlata ribica«, a vedno več vabil za sodelovanje je bilo treba zavrniti, in postopoma jih ni bilo več. Nove življenjske preizkušnje so zahtevale še več, bliskovito so se vrstili padci in vzponi. Leta 2010 so me povabili na mesto koncertne mojstrice v Zdravniški orkester Camerata medica. Z zadovoljstvom sem sprejela, postopoma spoznavala pravila delovanja v ljubiteljskih vodah in sprejela odmik od profesionalne discipline, se hkrati veselila vrnitve k skupinski igri in radostila med druženjem z novimi prijatelji. Ko sem leta 2020 omenila violinistu dr. Marku Živinu iz Kopra, da prihaja zame novo življenjsko obdobje, da bom imela več časa za izbrane aktivnosti, je Marko predlagal, da prideva z Vladom v Obalni komorni orkester. In Vlado je pristal, neverjetno. Že skoraj dvajset let nisva igrala skupaj … Renesansa! Tako je za redna potovanja iz Ljubljane v najino počitniško domovanje na obali zaživel še en razlog, radostim ob morju, soncu in stiku z naravo sta se pridružila priljubljena orkestrska igra in nov krog prijateljev glasbenikov. V rahlo sproščenem vzdušju in v prijetni družbi z dinamičnimi glasbeniki vseh generacij se odlično počutim. Igranju v orkestru se prepuščam z nezmanjšano radostjo, vem, da lahko dobim in da lahko dam. Če je to potrebno, uredim lokovanja, ko manjka naša odlična koncertna mojstrica Mojca, vskočim na njeno odgovorno mesto in skušam dati najboljši del sebe, če je preveč primov, sekundov pa primanjkuje, se oba z Vladom presedeva na zadnji pult, zakaj pa ne – pomagava, kjer je potrebno. Kakor z moje strani velja za Zdravniški orkester Camerata medica, velja tudi za Obalni komorni orkester, da sem zadovoljna, ker iz tega izvira lahko črpam in ga hkrati napajam. Orkestru čestitam za izjemne dosežke, za 40-letno aktivno delovanje ter voščim srečno in še na mnoga leta!
Vir: Obalni komorni orkester, NAŠIH 40 LET – zbornik ob 40. obletnici, Koper, maj 2023